Hrepenenje po naravi vodi v njeno poustvarjanje, v oblikovanje narave po naši predstavi. Pri tem je zanimiva in uporabna tehnika izposoje okoliške krajine za ustvarjanje razgledov in zanimivih pogledov z našega vrta. Pridobitev je večplastna, od navidezne razširitve našega vrta do navsezadnje stvaritve okna nazaj v naravo, pogleda na naš prvinski izvor in navdih.
Zgodovinsko izposojanje in integracija okoliške krajine sega več stoletij nazaj, vse do azijskih mojstrov poustvarjanja naravne krajine. Japonski in kitajski vrtovi so nekaj posebnega med drugim tudi zato, ker učinkovito integrirajo okoliško krajino v svojo zgodbo. Na zahodu se, gotovo brez naključja, podobna tehnika pojavi v angleških vrtovih, kjer so v 18. stoletju začeli prakticirati naraven krajinski stil. Sodobni vrtovi pa so fuzija stilov in tehnik oblikovanja in se idejno napajajo v vseh zgodovinskih obdobjih. Izposojanje okoliške krajine in ustvarjanje pogledov lahko oplemeniti tudi vaš vrt.
Ko vrt meji na harmonično naravno ali kulturno krajino, ga lahko v celoti odpremo in spojimo z okolico. S posnemanjem vzorcev v krajini kot so razporeditev dreves in živih mej, gozdnih robov in polj, ustvarimo vtis, da sta naš vrt in oddaljena krajina enotna. Oddaljeno linijo gozdnega roba lahko posnemamo s podobno linijo grmovnic. Polja in travnike z nasadi trajnic in okrasnih trav, posamezna drevesa v krajini pa s podobnimi ampak manjšimi arhitekturnimi rastlinami z močno obliko. Robovi vrta naj bodo sproščeno zasajeni in, če mejijo na travnik, lahko tega integriramo v naš vrt s svojo hortikulturno interpretacijo.
Z navedeno oblikovalsko tehniko vrt navidezno povečamo, hkrati pa ga harmonično spojimo z okolico, kar je ena izmed lastnosti kvalitetnega oblikovanja. Ni pa seveda nujno, da vrt v celoti spojimo z okoliško krajino. V primeru, da nimamo možnosti takšnega razkošja ali pa želimo nekoliko zasebnosti in vrt s svojim karakterjem, mogoče celo krotiti prastari strah pred divjo naravo, vrt odpremo le delno ali ustvarimo premišljene smeri pogleda in okvirje.
Pri svojem delu imam redko priložnost oblikovati vrtove, ki so v celoti obkroženi z naravno ali kulturno krajino. Se pa vedno najde kakšen element, ki ga je vredno izpostaviti in pogled iz vrta usmeriti v to smer. Na deželi je vedno v daljavi kakšno polje, travnik, skupina dreves, mogoče celo gore ali jezero. Praviloma vrt odpremo v to smer, razredčimo grmovnice, odpremo živo mejo, usmerimo linijo travnega roba in seveda pozicioniramo teraso, da uživamo v razgledu. Dolge in ravne linije še posebej vodijo oko v zaželjeno smer. Lahko ustvarimo potko, katera se nenadoma konča na robu vrta in naš pogled vodi naprej v pokrajino. Podoben efekt dobimo z linijsko zasaditvijo nižjih grmovnic ali trav, ozko podolgovato travno ali vodno površino.
Pri vodnih površinah pridobimo še eno dimenzijo izposojanja krajine in navidezne povečave vrta. Pri vodi in njenem odsevu, v vrt povabimo tudi nebo z oblaki, odpremo torej še vertikalno smer. Vrhunec tega pristopa so tako imenovani neskončni bazeni, kjer dobimo vtis, da se vodna površina nadaljuje v nebo ali še bolje v jezero oziroma morje v daljavi. Za to potrebujemo vodo do samega roba bazena in nekoliko vzdignjeno lokacijo, ob katerem dobimo skoraj nezemeljski občutek.
Posebni motivi zaslužijo posebno obravnavo. Kakor slike slikarjev, ki zaživijo v svojem okvirju, tako naj tudi posebni krajinski elementi dobijo svoj okvir v našem vrtu. Ustvarimo svojo sliko vrta v vrtu. Okvirjanje, je poleg poudarjanja posameznega elementa, tudi osredotočenje naše pozornosti ob prevelikem dogajanju ali pa odvračanje naše pozornosti od nečesa neatraktivnega. V manjših vrtovih z okvirjanjem pogleda na okoliško krajino optično povečujemo naš vrt, v večjih vrtovih pa ga osredotočimo na določen zanimiv element, da oblikovanje ni preveč kaotično. Poleg že omenjenih naravnih atrakcij, lahko ob pomanjkanju le teh, uokvirimo zanimivo arhitekturo ali recimo točko sončnega zahoda. S tehniko uokvirjenja pa se lahko poigramo tudi z elementi znotraj samega vrta. Osredotočimo umetniško skulpturo, vazo ali atraktivno rastlino.
Ponavadi ni dovolj, še posebno to velja za večje vrtove, da določen element samo uokvirimo. Našo pozornost moramo speljati do uokvirjenega motiva, hkrati pa blokirati okoliške moteče elemente. Linearne nizke žive meje, potke in zidovi, monotona zasaditev, stopalni kamni ali kaj drugega, z ritmično postavitvijo, bodo dobro opravili svoje delo.
Pri ustvarjanju okvirjev so možnosti številne. Lahko uporabimo naravne ali grajene elemente. Preprost okvir sta lahko dve debli dreves med katerimi je postavljena skulptura. Izrezana luknja v živi meji bo uokvirila kamnito klopco, preprost obok iz drevesnih debel bo predstavljal vrata na podeželje in uokviril ter poudaril naravno kuliso za njim. Mnogi grajeni elementi poleg svoje prvotne funkcije igrajo vlogo okvirja. Premišljeno postavljena pergola od daljave poudarja pokrajino zadaj, premišljeno postavljeno okno v zidu pa nam prinese poleg svetlobe še delček atrakcije za njim.
Pri mojem delu v Londonu ni bilo veliko možnosti izposoje pogledov na zanimivo okolico. Vrtovi mestnih hiš so vklenjeni med visoke zidove in s pogledom na neugledne zadnje zidove stavb, obenem pa so izpostavljeni še pogledom iz višjih nadstropij. Ni naključje, da se je v takšnih urbanih področjih razvil stil z močno geometrijo in načrtnim usmerjanjem pogleda. Linije so jasne, enostavne in močne ter namensko vodijo do določenega atraktivnega objekta kot so vodni motiv, velik lonec z atraktivnim drevesom ali navsezadnje do okvirjene slike na zidu. V urbani džungli velja zakon močnejšega, kjer močna geometrija vrta premaga geometrijo neugledne okolice. Pogledov nismo odpirali, kvečjemu zapirali s pomočjo dekorativnih zidov, pergol in ograj z zelenimi in akrilnimi zasloni ter krošnjami skrbno rezanih dreves. Odpirali smo samo pogled navzgor, v nebo in neskončnost, predvsem s pomočjo odseva na vodi.
Okno se je zapiralo, vrt pa se je oblikoval predvsem po človeški podobi.
Bivališča z otroki so polna življenja, kjer vlada neka druga energija, tudi če smo samo z vnuki na obisku. Nasprotno velja, da so hiše brez otrok nekoliko prazne, brez prave barve in dinamike.
Popularizacija strešnih vrtov je v zadnjih letih očitna. Sodobna arhitektura, trend zelene arhitekture, ter na splošno nove tehnike oblikovanja vrtov, so močno razširila strešne vrtove v našo zavest in marsikje tudi udejanile na terenu.
Rek o prednosti kvalitete pred kvantiteto zagotovo velja tudi za vrtove in druge zelene površine. V življenju vedno stremimo k večjemu, kar pa ne pomeni, da tudi k boljšemu. In naj takoj dodam, da je lepota, hudič in vse ostalo, v detajlih.
Partnerji nam zaupajo, ker vedno najdemo prijazne, intuitivne in strateške rešitve za končnega uporabnika. Dobrodošli, da vas navdušimo.